(T. Svete) House of Mercy - operna noviteta (2021)
Premiera: 23. 10. 2021 v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma: https://www.cd-cc.si/kultura/glasba/tomaz-svete-hisa-usmiljenja Reprizi: 24. 10. 2021 v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma 28. 10. 2021 v Domu kulture Celje TOMAŽ SVETE: HIŠA USMILJENJA/The Ward of Our Lady of Mercy, komorna opera, noviteta
Glasba: Tomaž Svete
Libreto: skladatelj po Hiši Marije Pomočnice Ivana Cankarja
Režija: Eva Hribernik
Glasbeno vodstvo: Simon Dvoršak
Scenografija: Jaro Ješe
Kostumografija: Saša Krhen Producentka: Katja Konvalinka Korepetitor: Iztok Kocen Prevod libreta za nadnapise v angleški jezik: Maja Lupša
Malči: Rebeka Pregelj, sopran
Minka, Tina: Gaja Sorč, sopran
Mati, Grofica, Smrt: Katja Konvalinka, sopran
Lojzka, Tončka: Irena Yebuah Tiran, mezzosopran
Cecilija: Sabina Gruden, mezzosopran
Kanarček, Edvard: Klemen Torkar, tenor
Oče, Kristus, Zdravnik: Klemen Gorenšek, bas bariton
Komorni ansambel Slovenskega komornega glasbenega gledališča:
Violina: Mojca Batič, Uroš Bičanin Saksofon:Tia Ivanjšič Pozavna: Tine Plahutnik, Nikola Kropek Flavta: Nina Rupnik Harmonika: Mile Đurđević Tolkala: Anja Lavrenčič Izjemni slovenski skladatelj Tomaž Svete piše že četrto opero (sicer svojo 11) za Slovensko komorno glasbeno gledališče (za tretjo, komorno opero Ada, je prejel Nagrado Pešernovega sklada). Tokrat je libreto napisal po romanu Ivana Cankarja Hiša Marije Pomočnice, opero pa naslovil drugače – HIŠA USMILJENJA. Slogovno gledano skladatelj nadaljuje tradicijo svojega pisanja za operno gledališče v smislu vključevanja tako tradicionalnih elementov kot bolj modernističnih prijemov v glasbeno dogajanje, pri čemer skuša do popolnosti slediti tekstovni zasnovi in jo v smislu glasbene nadgradnje dramskega poteka tudi interpretirati.
Skladateljev opis dela:
Svet, takšen kot se nam kaže, razodeva v sebi veliko disonanco in naloga nas umetnikov je, da kažemo temu svetu ogledalo v iskanju podob boljših, lepših svetov.
Novo operno delo v nastajanju, » Hiša usmiljenja », po naročilu » Slovenskega komornega gledališča », pooseblja že moje četrto operno delo v sodelovanju z omenjeno institucijo. Operi » Pierrot in Pierrette », po dramskem prvencu Slavka Gruma, izvedeni leta 2007, je v novejšem času sledilo več uspešnih izvedb v produkciji našega vodilnega izvajalskega telesa na področju komornega opernega gledališča, tako » Junak našega časa » na skladateljev libreto po drami Rozewicza ( 2015 ) kot » Ada » po literarni predlogi Iva Svetine ( 2017 ), ki je uspela nagovoriti in razburkati slovensko kulturno javnost do te mere, da je dvema povojnima izdajama pesniških zbirk ( » Senca v srcu » in » Obledeli pasteli ») sicer po krivici nepriznane in od oblasti zaničevane pesnice Ade Škerl sledila najnovejša izdaja njene poezije pod naslovom » Speči metulji », leta 2019.
Tako kot v svoji prvi operi, sem se tudi v svoji enajsti vsebinsko naslonil na Ivana Cankarja, katerega roman » Hiša Marije Pomočnice » iz leta 1904 me s svojo tragičnostjo hrepenenja in z mešanico krščanske etične in religiozne misli ob prav naturalistični kritiki družbe navdihuje že desetletja. Zagotovo tega prepleta simbolističnih in naturalističnih elementov ob impresionistični pripovedni tehniki ni enostavno preliti v glasbo. Prvi vzgib se mi je porodil konec osemdesetih let, ko sem v neposredni soseščini te hiralnice, po kateri je Cankarjev roman poimenovan, deloval kot regens chori in dirigent v bližnji cerkvi Sv. Severin, ne sluteč, da bom kmalu zatem kot terapevt po sili razmer spoznal Hišo usmiljenja od znotraj, z vso njeno usodnostjo in neizprosnostjo. Tam sem zasnoval Requiem, ki sem ga izvedel 7.12.1991 v Pragi. Zatem sem opustil dirigiranje v omenjeni fari in stiki z omenjeno inštitucijo so se pretrgali….Šele pred kratkim, ob 100. obletnici smrti našega velikega pisatelja, ko sem pripravil referat za simpozij v organizaciji SAZU-ja, ter ob naročilu s strani » Slovenskega komornega glasbenega gledališča » kot poroka za nove navdušujoče izvedbe moje novitete, je ideja spet zaživela.
Libreto sem sestavil v smiselno dramaturško enoto po nekaj bojih z navidez med seboj nepovezanimi prizori, vendar se je predvsem skozi poudarjanje naturalističnih prizorov iz vsakdanjega življenja dramsko dogajanje sestavilo v smiselno celoto. Zasnovan je v osmih prizorih in se več ali manj naslanja Cankarjev original, tudi osebe ( Malči, Minka, Tina, Lojzka, Tončka, sestra Cecilija;) so iste, pri čemer se, glede na omejeno število sedmih pevk in pevcev, poslužujem že v prejšnjih operah preizkušene prakse, da igra ena pevka več vlog v operi. V našem primeru se, potem ko eden od otrok umre, spremeni samo ime na tablici bolniške postelje, pride nova in nihče tega niti prav več ne zazna…V primeru mojega libreta vlogo Kanarčka prevzame eden od pevcev; dokler je kanarček živ, se ohranja znotraj hiralnice kljub neizbežnosti smrti, nek mir, ko kanarček umre, vdre v to idilo zunanji svet z vso svojo krutostjo in omadeževanostjo. Mati igra dvojno vlogo v operi; na eni strani tista mati, ki pripelje Malči v bolnico in na koncu sedi ob njeni smrtni postelji, na drugi strani mati kot protagonistka v drami krutega, oskrunjenega življenja tam zunaj…. Oče pooseblja lik nasilnega, grobega, pa tudi razuzdanega očeta… Poleg vloge Grofice (Dobrotnice) in Edvarda ( tu materinega ljubimca) sem v dogajanje vključil še dve alegorični figuri; ves čas prisotno in nevidno Smrt in Kristusa kot simbol vere, upanja in hrepenenja….Libreto ( predvideno trajanje opere je približno 70 minut ) se skozi dramsko zasnovo deli na dve dejanji, pri čemer le- ti izkazujeta različno strukturo. V prvem glede na težo dogajanja prevladujeta prva scena, polna zloveščih slutenj ob prihodu Malči v bolnišnico, ter tretja, ki se ukvarja neposredno s tematiko smrti, medtem kot drugi dve delujeta bolj v smislu razvoja dogajanja na način glasbene strette. Peta, šesta in sedma se ukvarjajo vsaka za sebe s problematiko oskrunjenih domov in zakonskih nesoglasij proletarskih predmestij, s Tininim neizpolnjenim, prezgodaj prebujenim ljubezenskim hrepenenjem, ki najde svojo tragično odrešitev v smrti in z istospolno izkušnjo med dvema deklicama kot odrazom prebujanja njune erotične energije. V zadnji, osmi sceni gre za apoteozo hrepenenja, vstajenja, odrešitev od trpljenja v smrti.
Slogovno gledano, nadaljujem tradicijo svojega pisanja za operno gledališče v smislu vključevanja tako tradicionalnih elementov kot bolj modernističnih prijemov v glasbeno dogajanje, pri čemer skušam do popolnosti slediti tekstovni zasnovi in jo v smislu glasbene nadgradnje dramskega poteka tudi interpretirati.
V zasedbi sem predvidel 7 pevcev ( 3 soprane in 2 mezzosoprana, tenor in basbariton ) in 6 instrumentalistov ( violina, flavta, saksofon, pozavna, harmonika in tolkala). Opirajoč se na izkušnje pri snovanju prejšnjih oper tudi tukaj, tako kot že prej v operi » Ada » , ne nameravam v vseh scenah, razen v 1., 3. in 8., uporabiti vsega razpoložljivega instrumentarija, temveč se posluževati bolj rafinirane uporabe inštrumentov v smislu iskanja raznolikih barvnih kombinacij. Vsak nov projekt v sodelovanju s » Slovenskim glasbenim gledališčem » pomeni za mene kot skladatelja stalnico v smislu gotovosti uspešnega sodelovanja in vrhunske izvedbe, hkrati pa se mi kaže v obliki pričakovanja nečesa vedno novega, navdušujočega in presenetljivega.
O skladatelju:
Tomaž Svete, rojen 29.1.1956 v Ljubljani. Po končani klasični gimnaziji študiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani muzikologijo in na tamkajšnji Akademiji za glasbo kompozicijo pri Danetu Škerlu ( diploma 1980) in dirigiranje pri Antonu Nanutu ( diploma 1981).
Na dunajski Visoki šoli (sedaj Univerzi) za glasbo in uprizarjajočo umetnost študiral pri Friedrichu Cerhi kompozicijo( diploma »con summa laude« 1986, Magister Artium 1989) ter pri Karlu Österreicherju in Otmarju Suitnerju dirigiranje (diploma 1988). Izpopolnjevanje iz operne korepeticije pri Haraldu Goertzu in elektroakustike pri Dieterju Kaufmannu.
Med leti 1988 in 1990 honorarni predavatelj za kompozicijo na »Karl- Prayner« konzervatoriju za glasbo in dramsko umetnost na Dunaju, dirigent in »regens chori« pri »Singkreis Währing« ter svobodni umetnik skladatelj in dirigent. Od leta 1995 docent, kasneje izredni profesor in od leta 2006 dalje redni profesor za kompozicijo na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru, le-tam v letih 2000-2006 predstojnik Oddelka za glasbo, od leta 2007-2011 prodekan za umetniško dejavnost. V zomskem semestru 1999 profesor za kompozicijo v okviru Fulbrightovega izmenjalnega programa na Univerzi v Hartfordu, ZDA.
Za svoja dela in umetniško dejavnost prejel številne nagrade kot »Theodor –Körner-Preis«, Dunaj, 1992 za opero »Ugrabitev z Laudaškega jezera«,
Nagrado slovenske RTV ob obletnici slovenske samostojnosti za »Requiem«, praizvedba 1981 v Pragi, 1.nagrado na Tekmovanju v kompoziciji v Gorici, Italija, 1994, za kantato »Sacrum delirium«, 1.nagrado na mednarodnem tekmovanju »Johann-Joseph-Fux« iz operne kompozicije, Graz 2000, »Glazerjeva listina« mesta Maribor 2002, leta 2016 Kozinovo nagrado (DSS), leta 2019 Nagrado Prešernovega sklada za operi Ada in Antigona ter za skladbo Koncert za dve violini in godala.
Avtor številnih pomembnih skladb kot so dela za orkester (» L`amor sul mar«, »Suita«, »Gotska okna«, »Concert de la Nuit«, »Divertimento«, » Danzas y Canciones del Fuego«, »Deux mouvements« za violino in orkster, »Koncert za violo in orkester«, » Violinski koncert«), vokalno instrumentalna dela (kantata »Sacrum delirium«, »Requiem«), številne komorne skladbe in vokalno-inštrumentalni cikli. Izvedbe skladb na številnih festivalih kot »Steirischer Herbst«, »Carinthischer Sommer«, »Zagrebški bienale«, »Internationale Ferienkurse für Neue Musik«, Darmstadt, »Moravska jesen«, nadalje na Dunaju, v Salzburgu, Amsterdamu, Rotterdamu, Pragi, Torinu, Leipzigu, v ZDA, na Taivanu ipd. 2017 je bil na koncertu »Kijevske kamerate« v Kijevu izveden njegov »Koncert za dve violini in orkester«.
Posebno mesto zavzemajo njegove operne stvaritve:
»Kralj Malhus«, televizijska opera, »Ugrabitev z Laudaškega jezera«, komorna, kasneje radiofonska opera, »Pesnik in upornik«, opera grozljivka, »Kriton«, filozofska opera, »Apologija«, uvod h »Kritonu«, »Pierrot et Pierrette«, komorna glasbena drama, »Granatno jabolko«, pravljična opera za otroke, »Antigona«, po Smoletu, v delu, opera buffa »Junak našega časa« in »Ada«.
KRITIKA
Svetetovo govorico prežema ekspresivnost. Melodioznost se pojavi zgolj na kratko, in to ne toliko zato, da bi razkrila protagonistovo notranjost, temveč bolj kot utrinek vedrosti. Vpletanje tonskih razmerij iz ljudskih lestvic poskrbi za pridih nostalgije, žalost in hrepenenje pa sta podana s pomočjo tradicionalnega koda, padajoče male terce. Glasbeni jezik poganja vseprisotni melodični okrušek dies irae iz gregorijanskega korala, ki deluje kot lajtmotiv, in sicer označuje koncept onostranstva, smrti. Za karakterizacijo protagonistov poskrbi orkestracija. (Maia Juvanc, Odzven, 28. 10. 2021; Neusmiljena surovost konteksta)