Ex/odus radosti

EX/ODUS RADOSTI: 30. 6. ob 20.00 v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana

Apolitični koncert za talent, vizo in neskončen aplavz

Po dnevniškem zapisu 'Dnevnik neke migrantke' avtorice Jelene Susnick

Sodelujoči

Režija: Eva Hribernik

Dramatizacija, predelava in dopis besedila: Maja Gal Štromar

Glasba: Natasha Bogojevich

Dirigentka: Jelena Susnick

Igralka: Maja Gal Štromar

Pevka: Katja Konvalinka

Moški glas: Mitja Simič in Logan Susnick

Glasbeniki:

Milko Jurečič (violina)

Katarina Kozjek (violončelo)

Luka Železnik (flavta)

Urška Sikovšek (klarinet)

Darja Mlakar Maležič (klavir)

Iztok Kocen (korepetitor)

Scenografija in kostumografija: Nastja Mezek

Tonska obdelava in posnetki: Logan Susnick

Producent: Slovensko komorno glasbeno gledališče

Producentka: Katja Konvalinka

Koproducent: AMANART - Zavod za kulturne dejavnosti in KUD Theatrum Mundi

Sodelovanje: BUNKER LJUBLJANA, SNG Opera in balet Ljubljana

Premiera: 30.6.2019, 20.00, Stara mestna elektrarna - Elektro Ljubljana

Ponovitvi: 15.9.2019 Radovljica/ 16.9.2019 Layerjeva hiša, Kranj

Gostovanje: 25. 4. 2023 Hercog Novi

EX/ODUS RADOSTI je dinamična glasbeno gledališka freska v režiji Eve Hribernik, ki je nastala po dnevniškem zapisu glasbenice Jelene Susnick. Gre za odrsko postavitev poskusa dialoga med orkestrom in igralko. V prepletu glasbe Natashe Bogojevich in igralsko interpretiranih dnevniških monologov (igralka Maja Gal Štromar), ter birokratskega kontrapunkta (pevka Katja Konvalinka) si skupina ustvarjalcev na duhovit način zastavlja vprašanja migracije in svobode, umetnikove poti, kreacije, presežnega ter pozicije ženske danes v družbi.

Definicijo (mednarodnih) migracij lahko najdemo v Resoluciji o imigracijski politiki Republike Slovenije, in sicer: »(Mednarodne) migracije se pojavljajo večinoma v treh oblikah: kot regularne, svobodne migracije posameznikov, ki po lastni volji in v okviru obstoječih zakonov spremenijo državo svojega prebivališča; kot prisilne migracije, ko ljudje bežijo bodisi kot posamezniki v strahu pred preganjanjem ali množično zaradi strahu pred kolektivnimi kršitvami človekovih pravic ali humanitarnega prava ter drugimi okoliščinami, ki jih povzročajo različni konflikti in katastrofe; ter kot nezakonite migracije, ki zadevajo prepovedane prehode meja in nedovoljeno bivanje v tuji državi.«

Mi smo si s projektom EX/ODUS RADOSTI prehajanje meja zastavili v širšem kontekstu.

Z Jeleno Susnick, priznano glasbenico in dirigentko, ki je v Slovenijo prišla iz Beograda kot migrantka v času vojne na Balkanu, sva se spoznali šele pred nekaj leti in združili moči v snovanju projekta EX/ODUS RADOSTI. Njena osebna zgodba se mi je zdela zelo zanimiva, ne le zato, ker je v Slovenijo imigrirala v času, ko so nedaleč od nas bobnele bombe, temveč tudi zato, ker sem jo spoznala kot strastno in karizmatično glasbenico, ki si je morala v Sloveniji na novo izgraditi dom, kariero, pri čemer ji, kot mnogim drugim, ni bilo postlano s cvetjem. Zato sem jo spodbudila, da začne pisati Dnevnik neke migrantke, ki sem ga kasneje uporabila pri dramatizaciji in priredbi besedila za oder.

Kdo je danes migrant, na to vprašanje najbrž ni treba odgovarjati. Mediji pokajo od razprav, strokovnjaki, antropologi, politiki, sociologi o tem neprestano govorijo. Odgovorov je več, oziroma jih vsaj pričakovanem v političnem smislu rešitev sploh ni. Vsak posameznik, ki se je kdajkoli moral odtujiti od lastnih korenin, nosi s seboj unikatno, največkrat bolečo pripoved, ki nikakor ni in ne more biti enoplastna. Zato se nama je zdela osebna pripoved tista, s katero lahko še največ poveva, in tako nagovoriva publiko.

Gledališko glasbena freska EX/ODUS RADOSTI želi biti družbeno kritičen projekt. Predvsem se nam je zdel zanimiv tisti segment, ki se v določenem trenutku diskurza dvigne nad perečo se problematiko migrantstva ter poleg omenjene tematike razpira globlja, eksistencialna človeška izpraševanja. Vprašanja človeka in njegove svobode, možnosti ustvarjanja, bivanja in vsega presežnega, filozofska vprašanja pripadnosti, bivanjske umeščenosti, ne glede na spol, barvo kože, nacionalno pripadnost in provenienco posameznika. Gre pa nenazadnje tudi za vprašanje ženske emancipacije, ki se zdi, da je v okvirih danes še kako žive patriarhalne družbe, in navkljub feminističnim bitkam za enakopravnost, obtičala v okostenelosti. Vprašanje projekta EX/ODUS RADOSTI potemtakem ni le v 'izganjanju' in 'razkrivanju' političnih in družbenih ovir, te se največkrat pokažejo v obliki birokratskih barikad, ki stojijo na poti preživetja in samouresničitve, temveč razpira dosti širša, univerzalna vprašanja, ki si jih lahko postavljamo tudi vsi tisti, ki na pot drugam nismo nikoli odšli, a v notranjem, psihološkem smislu kljub temu ostajamo migranti na lastni zemlji, ukleščeni v razraščajoči se nestrpnosti do vseh oblik drugačnosti, tudi znotraj zahodne civilizacije, samooklicane briljantne cone udobja evropskega 'plemena'. Da nam ob tem nikoli ni bilo treba zapustiti Evrope, da bi na lastni koži okusili izgon radosti/svobode/strpnosti, najbrž ni treba posebej poudarjati.

Toda, ali smo radost, svobodo res izgubili? Ko nas zasačijo v drugi sobi, pravijo svete pisave, si izkopljite tretjo in se naselite vanjo. Je to rešitev? Je odgovor sploh možen? In kje se nahaja tisti prostor svobode, če smo svobodo že davno izgnali?

Ko besed ni več, ostane le še glasba, migrantski valček, morda celo tišina...

Maja Gal Štromar