(N. Piccinni) La Cecchina ossia La buona figliuola
Niccolo Piccinni: LA CECCHINA ALI NIKOGARŠNJA HČI
komična opera v treh dejanjih
Premiera:
9. januar 2014 ob 20.00 v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma
Ponovitve:
10. januar 2014 ob 20.00 v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma
12. januarja 2014 ob 17.00 v SLG Celje
14. januarja 2014 ob 19.00 Istarsko narodno kazalište Pula
15. marca ob 19.00 v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma
24. marca ob 19.30 Na Fesivalu v Velenju
29. junija ob 20.00 v Poletnem gledališču Studenec
Koprodukcija Slovenskega komornega glasbenega gledališča s Cankarjevim domom, Akademijo za glasbo in SNG Opera in balet Ljubljana
V sodelovanju s Piccolo Festivalom Furlanije Julijske krajine
Sponzorji:
Donatorji: Italijanski inštitut za kulturo v Sloveniji, B/S/H Hišni aparati d.o.o. Nazarje, Deželna banka Slovenije, Gorenje
Donator cvetja: PUP Saubermacher d.d.
Sodelovanje:
Sodelujoči:
Dirigent: Simon Dvoršak
Režija: Yulia Roschina
Dramaturgija: Staša Bračič
Oblikovanje giba: Uršula Teršan
Izbor scenografije in kostumografije: Vasilija Fišer
Prevod libreta: Henrik Neubauer
Producentke: Katja Konvalinka/SKGG, Pia Brodnik/AG, Staša Mihelčič/CD
Oblikovanje maske in frizur: Ana Lazovski
Marketing: Modri mesec
Lektorica: Vera Vetrih
ORKESTER AKADEMIJE ZA GLASBO
Cecchina: Dunja Tinauer (9.1., 14.1. in 24.3.) / Mojca Bitenc (10.1.,12.1. in 15.3.)
Sandrina: Eva Černe (9.1.,12.1. in 15.3.) / Tina Debevec (10.1., 14.1. in 24.3.)
Lucinda: Štefica Stipančević (9.1., 14.1. in 24.3.) / Ana Dežman (10.1., 12.1. in 15.3.)
Paoluccia: Nuška Drašček Rojko (9.1. in 12.1.) / Inez Osina (10.1., 14.1., 15.3. in 24.3.)
Mengotto: Domen Križaj (9.1., 10.1., 12.1., 14.1., 15.3. in 24.3.)
Marchese: Klemen Torkar (9.1., 14.1. in 15.3.) / Domen Anžlovar (10.1., 12.1. in 24.3.)
Tagliaferro: Klemen Adamlje (9.1., 14.1. in 15.3.) / Darko Vidic (10.1., 12.1. in 24.3.)
Armidoro: Katja Konvalinka (9.1., 12.1. in 15.3.) / Zala Hodnik (10.1., 14.1. in 24.3.)
Korepetitorici: Moja Lavrenčič in Anita Kiralj
Čembalistka: Eva Dolinšek
O OPERI LA CECCHINA ALI NIKOGARŠNJA HČI:
Gre za najbolj priljubljeno komično opero 18. stoletja, ki predstavlja vrhunec razvoja opere buffe. V Sloveniji še ni bila izvedena.
Opera buffa je nastala v začetku 18. stoletja v Italiji, najpomembnejši so skladatelji neapeljske šole. Besedila so bila iz ljudskega življenja in sprva so prevzemali like iz commedie dell'arte. Bila je bolj svobodna glede forme kot opera seria. Zaključene glasbene točke so povezali s secco recitativom. V drugem obdobju (okrog 1730) je dobila opera buffa nove poteze, postala je finejša glasbena veseloiga. Po priljubljenosti je kmalu prekosila opero serio. Vpeljali so sentimentalni ljubezenski par in komične karakterni liki so se umaknili na drugo mesto. Vrhunec razvoja opere buffe je Piccinnijeva LA CECCHINA ALI NIKOGARŠNJA HČI. (skomponirana leta1760) (Vir: Wrner: Zgodovina glasbe)
Avtor libreta je najuspešnejši in najpomembnejši pesnik opere buffe CARLO GOLDONI. Naslanjal se je na novelo Samuela Richardsona Pamela. Skladatelj NICCOLO PICCINNI pa je prav s to opero postal najpomembnejši novoneapeljski skladatelj opere buffe. V kompozicijah je prvi uvedel nežne in iskrene tone, zanj je značilna duhovita stilizacija ljudskih napevov ter pomembno stopnjevanje dramatičnosti v orkestru. Opera La Cecchina ali dobra hči je kot meščanska ganljivka predstavljala največji uspeh v drugi polovici 18. stoletja. Z nežno melodiko svoje glasbe je Piccinni vplival na mladega Mozarta.
Ilustracija: Ksenija Konvalinka
VSEBINA OPERE:
Markiz Conchiglia se zaljubi v Cecchino, ki je nižjega stanu. Kavalir Armidoro, zaročenec markizove sestre Lucinde, je šokiran nad neprimernostjo take zveze in želi razdreti zaroko. Lucinda roti brata, naj se odreče Cecchini.
Medtem ima Cecchina druge težave. Revež Mengotto je zaljubljen vanjo in je ne pusti pri miru, že hujši pa sta ljubosumni služkinji Paoluccia in Sandrina, ki ji grenita življenje na vsakem koraku.
Po mnogih obratih se zgodba srečno konča, ko nemški vojak Tagliaferro razkrije, da je Cecchina pravzaprav hči nemškega barona, ki je pred dvajsetimi leti služil vojsko v Italiji. To omogoči markizu in Cecchini, da se poročita, ne da bi vznemirjala Armidora.
SKLADATELJ NICCOLO PICCINNI:
(Bari, 16.1.1728 - Pariz, 7.5.1800)
Komponist je osrednja operna osebnost druge polovice 18. stoletja. Njegove opere pomenijo vrhunec razvoja opere buffe. Bil je študent Leonarda Lea in Francesca Duranta na Konzervatoriju di Saint'Onorfio v Neaplju. Oče, ki je bil prav tako glasbenik, je nasprotoval sinovi izbiri poklica, tako da je njegovo šolanje financiral nadškof mesta Bari. Poleg oper je skladal tudi simfonije in sakralno glasbo. Največji uspeh, ki mu je prinesel evropsko slavo, je njegova opera La Cecchina ali dobra hči (1760). Po šestih letih je prejel povabilo kraljice Marije Antoinette za službo v Parizu. Vsa njegova dela so dosegla velik uspeh, postal je velik rival skladatelju Christophu Willibaldu Glucku. Parižani so se razdelili na Piccinniste in Gluckiste in zavladalo je skoraj vojno stanje, ko sta oba skladatelja skomponirala opero z istim naslovom: Ifigenija na Tavridi.
Leta 1784 je Piccinni postal profesor na Royal School of Music, eni od institucij, iz katerih se je razvil francoski Conservatoire leta 1794. V času revolucije leta 1789 se je Piccinni vrnil v Neapelj in nekaj časa služil kralju Ferdinandu IV., vendar je kmalu padel v nemilost, ko se je njegova hči poročila s francoskim demokratom. Piccinni je bil obtožen, da je revolucionar in bil zato štiri leta v hišnem zaporu. Sledile so negotove službe v Benetkah, Neaplju in Rimu, slednjič pa se je vrnil v Pariz, kjer ga je publika pričakala z navdušenjem, vendar se je s težavo finančno prebijal do svoje smrti leta 1800.
Pripravila: Katja Konvalinka
KRITIKA
Prva slovenska predstavitev La Cecchina Niccoloja Piccinnija je primer uspešnega opernega produciranja na temelju prostovoljske pobude v najžlahtnejšem pomenu besede in osebne odloč(e)nosti pevke Katje Konvalinke, ki vodi SKGG... Kreacijska vnema, opazna med nastopajočimi pevci raztličnih študijskih faz, je bila navdušujoča...
Jure Dobovišek, Dnevnik; 13. 1. 2014
Režiserka Yulia Roschina se je vnovič izkazala s čutom za gledališče: z lahkotnim, slogovno neobremenjenim (vendar ne proti njemu) branjem teksture zajetnega, poltretje stoletje starega dela ter z racionalnim pristopom k mizansceni je dosegla razgibano odrsko komunikacijo izpolnjeno z s situacijskimi in značajskimi podrobnostmi ter zanimivimi interakcijami skrbno razčlenjenih likov...
Stanislav Koblar, Pogledi, 22. 1. 2014; La Cecchina ali Nikogaršnja hči
O rezultatih sodelovanja nekaterih naših vodilnih, natančneje glasbenih in gledaliških inštitucij, pri komični operi La Cecchina Niccoloja Piccinnija je bilo v zadnjih dneh mogoče veliko prebrati, to pa po štirih uspešnih izvedbah ne preseneča.
Zgodba je pravzaprav preprosta: Katja Konvalinka (predsednica Slovenskega komornega glasbenega gledališča, producentka Nikogaršnje hčere in izvrstna interpretka vloge Armidora v operi) je dala pobudo, dramaturginja Staša Bračič in režiserka Yulia Roschina sta v libretu Carla Goldonija in glasbi N. Piccinnija prepoznali nekoliko prikrite in pozabljene kvalitete. Orkester Akademije za glasbo v Ljubljani pod vodstvom Simona Dvoršaka je postavil trdno arhitekturo - baročno-klasicistično kolonado, izvrstni vokalni solisti pa so jo dopolnili s štukaturami ter igro svetlobe in senc. Nikakor ne smejo brez pohvale ostati kostumografija, maske in frizure - prikupna kombinacija kostumov ter sodobne šaljive kritike le-teh.
Značaji posameznih vlog so kontrastni - od naivne, nedolžne Cecchine, do aristokratsko vehementne dvojice Lucinde in Armidora, pa navihanih škodoželjnih sobaric Sandrine in Paoluccie. Prav tako opazen je bil tudi kontast med interpretacijami dveh skoraj popolnoma različnih zasedb, tiste, ki je 9. januarja pela na premieri, in tiste, ki je naslednji večer pela na ponovitvi...
Tomaž Gržeta, revija Glasna, februar-marec 2014