1 2 3
 

La Cecchina ali Nikogaršnja hci

Izvrstni kritiki predstave si lahko preberete v celoti na:

http://www.pogledi.si/kritike/lep-uspeh-mlade-operne-generacije  (Avtor: Stanislav Koblar)

in

http://dnevnik.si/kultura/premisljeno-klesanje-celot (Avtor: Jure Dobovišek)

Odlomki iz kritik:

... Navdušujoča ustvarjalna vnema:

Prva slovenska predstavitev La Cecchina Niccoloja Piccinnija je primer uspešnega opernega produciranja na temelju prostovoljske pobude v najžlahtnejšem pomenu besede in osebne odloč(e)nosti pevke Katje Konvalinke, ki vodi SKGG. Omenjena uspešnica 18. stoletja se z gledišča moderno pojmovanega opernega aparata uvršča v komorni okvir, vendar ni niti izvajalsko preprosta niti kratka, zato je tem bolj razveseljiva umetniška solidnost uprizoritve - sad pohvalnega odziva Akademije za glasbo ter temeljitega dirigentskega in režijskega dela Simona Dvoršaka in Yulie Roschine. Odločitev za vedro delo, v katerem se prepletajo prvine buffe in serie, farsoidna nizkost operne komike pa se umika sentimentalnim poudarkom kot orodju (Goldonijevega) motrenja družbenih razredov, se zdi premišljeno ambiciozna, saj Cecchina ni kakšna pozabljena malovredna opera, temveč je ugasnila le repertoarno, podobno kot se je iz polja žive literature kmalu izločila njena predloga, Richardsonov modni roman. ...

Kreacijska vnema, opazna med nastopajočimi pevci raztličnih študijskih faz, je bila navdušujoča. ...

(Jure Dobovišek, Dnevnik; 13. 1. 2014; Premišljeno klesanje celot)

 

Lep uspeh mlade operne generacije:

Pred dobrim letom Je Slovensko komorno glasbeno gledališče na oder Kosovelove dvorane postavilo Gluckovo komično opero Ogoljufani sodnik, predstavo so izvedli ob klavirski spremljavi, nepretenciozno, vendar z opaznim uspehom. Tokratna uprizoritev La Cecchine ali Nikogaršnje hčere (v izvirniku La buona figliuola ossia La Cecchina), ene najbolj priljubljenih buffo oper 18. stoletje sicer pozabljenega skladatelja Niccoloja Piccinnija, ki je spisana na odlični libreto samega Carla Goldonija (po romanu Pamela Samuela Richardsona), pa je še bolj ambiciozna koprodukcija, tudi s festivalom Piccolo v sosednji Furlaniji-Julijski krajini. Ob spremljavi orkestra AG pod vodstvom Simona Dvoršaka so v zasedbi prevladovali študentje solopetja, a ni prav nič kazalo, da bi dogodek deloval kot del pouka. Nasprotno, kvečjemu je nekoliko razkadil meglo ljubljanskega opernega barja in bi ga v produkcijskem smislu lahko vzeli za primer dobre prakse...

... Režiserka Yulia Roschina se je vnovič izkazala s čutom za gledališče: z lahkotnim, slogovno neobremenjenim (vendar ne proti njemu) branjem teksture zajetnega, poltretje stoletje starega dela ter z racionalnim pristopom k mizansceni je dosegla razgibano odrsko komunikacijo izpolnjeno z s situacijskimi in značajskimi podrobnostmi ter zanimivimi interakcijami skrbno razčlenjenih likov. Z minimalizacijo masivne vizualizacije, zato pa z veliko živega dogajanja se je bolj kot na scenografsko šaro oprijela bistva, tj. imaginacije, in nam spretno "podtaknila" le tisto, kar je hotela, da bi videli. S humorno govorico je spregovorila o bolj resnih stvareh, o človeškem značaju in družbenemu okolju, v katerem se izraža...

(Stanislav Koblar, Pogledi, 22. 1. 2014)

O rezultatih sodelovanja nekaterih naših vodilnih, natančneje glasbenih in gledaliških inštitucij, pri komični operi La Cecchina Niccoloja Piccinnija je bilo v zadnjih dneh mogoče veliko prebrati, to pa po štirih uspešnih izvedbah ne preseneča.
Zgodba je pravzaprav preprosta: Katja Konvalinka (predsednica Slovenskega komornega glasbenega gledališča, producentka Nikogaršnje hčere in izvrstna interpretka vloge Armidora v operi) je dala pobudo, dramaturginja Staša Bračič in režiserka Yulia Roschina sta v libretu Carla Goldonija in glasbi N. Piccinnija prepoznali nekoliko prikrite in pozabljene kvalitete. Orkester Akademije za glasbo v Ljubljani pod vodstvom Simona Dvoršaka je postavil trdno arhitekturo - baročno-klasicistično kolonado, izvrstni vokalni solisti pa so jo dopolnili s štukaturami ter igro svetlobe in senc. Nikakor ne smejo brez pohvale ostati kostumografija, maske in frizure - prikupna kombinacija kostumov ter sodobne šaljive kritike le-teh.
Značaji posameznih vlog so kontrastni - od naivne, nedolžne Cecchine, do aristokratsko vehementne dvojice Lucinde in Armidora, pa navihanih škodoželjnih sobaric Sandrine in Paoluccie. Prav tako opazen je bil tudi kontast med interpretacijami dveh skoraj popolnoma različnih zasedb, tiste, ki je 9. januarja pela na premieri, in tiste, ki je naslednji večer pela na ponovitvi... 

(Tomaž Gržeta, revija Glasna, februar-marec 2014) 

 
Vse pravice pridrane © 2016 | Oblikovanje martinrotovnik.com