1 2 3
 

Pierrot in Pierrette

Tomaž Svete:  
PIERROT IN PIERRETTE

Komorna opera v treh dejanjih
Libreto skladatelja po istoimenski drami Slavka Gruma

Dirigent in glasbeni vodja: SIMON ROBINSON
Režiser: HENRIK NEUBAUER
Skuplture: STANE JARM, akad. kipar
Kostumografka: NADA SLATNAR
Pierrot                       METOD ŽUNEC
Pierrette                    GABRIJELA NEDOK
Umetnik                     ALFONZ KODRIČ
Študent-Zdravnik        ROBERT VRČON
Silva d'Oraine             REBEKA RADOVAN
Janez, sluga               MARTINA LEDINEK

Violina                       MAJA PETERNEL
Viola                          ROSTISLAV DENISJUK
Violončelo                  NIKO SAJKO                                             
Klarinet                      SLAVKO KOVAČIČ
Klavir                         OLGA PEČENY                             

SKLADATELJEVA IDEJNA ZAMISEL: Svojo peto opero PIERROT IN PIERRETE je skladatelj Tomaž Svete napisal v letu 2006 po dogovoru s Slovenskim komornim glasbenim gledališčem. Pri tem pravi, da gre za nov poizkus v smeri ustvarjanja komorne opere, ki črpa svoj navdih iz odrske gledališke intime. Simptomatičen naslov "Pierrot in Pierrette", istoimenske Grumove mladostne drame, nas opozarja na to, da smo mi vsi le lutke v rokah usode, oziroma vsemogočnih mehanizmov današnjega vsakdana. Skozi neizogibno tragičen razplet drame se zabrišejo meje med odrsko in življenjsko realnostjo, med izvajalci in poslušalci, na koncu ostanemo vsi sami z zavestjo o tragičnosti našega bivanja.


PREMIERA: 27. SEPTEMBRA 2007, OB 19.30 URI, SNG MARIBOR
REPRIZA: 4. OKTOBRA 2007, OB 19.30 URI, SNG MARIBOR
LJUBLJANSKA PREMIERA: 10. OKTOBRA 2007, DRAMA SNG LJUBLJANA


Vsebina
I. "Pokrajina  Pierrette". Pierrot in Pierrette se ljubita kakor dva otroka med rožami, ob večerni zarji, luninem svitu in pesmi lahnega vetra, ter si dopovedujeta svojo mladostno srečo in bolečino. Pierrot je kipar in hoče oditi v svet, umetniški nemir mu ne da ostati doma, V tej nameri ga finančno podpira študent, ker se želi v njegovi odsotnosti polastiti Pierrette. Pierrot odide. Pierrette vzdihne: "Pierrot, vse rožice sva pomorila..."
II. "Atelje Umetnika". V velikem mestu bi bil Pierrot izhiral, ko bi se ga ne bil usmilil stari Umetnik in mu postal oče in učitelj. V njegovem ateljeju ustvarja, umetniško je dozorel, uspešno razstavlja, vendar se počuti vse bolj praznega in nesrečnega. Resni vzgojitelj ga poskuša obvarovati pred plitvino sveta, toda Pierrotu se zahoče življenja tam zunaj. Zdravnik (prej študent) ga nagovarja k hedonističnemu uživanju kot edinem zveličavnem smislu življenja. Njegova neizpolnjena vroča želja, grofica d'Oraine, se želi portretirati pri Umetniku, ki prepusti delo Pierrotu. Ta se takoj vname v vroči strasti in zapusti Umetnika. Toda ona si je poželela le  Pierrotovo telo in ko ga užije do konca, ga pahne nazaj v revščino.
III. "Umetnikova soba". Umetnik skozi izgubo svojega učenca doživlja notranji inferno. Obupan se Pierrot vrne k osamelemu mojstru. Starec ga spomni na Pierretto; poišče naj jo, oba bosta pri njem mož in žena, ob njuni sreči se bo sončil on sam in bo srečen. Toda Pierrette ni treba iskati, v tem trenutku je sama prišla, premrla in izčrpana z malo Pierretto. Ko pride Zdravnik, ga Pierretta spozna in pove, da je on oče njenega otroka. Zdravnik se roga nekdanjemu Pierrotovemu hrepenenju: ko je on blazno poželel Damo, jo je objemal Pierrot: "No in jaz sem objemal Pierretto, ki je bila tebi sveta." Pierrot plane nanj z nožem, Pierrette poseže vmes in pade mrtva na tla. Stari Umetnik se žrtvuje in prevzame krivdo nase. Pierrota čaka veliko težja naloga - biti  oče nebogljenemu otroku: "Kam s teboj, dete, človek? Živelo boš in trpelo. In iz tebe bodo vstali novi Pierroti, nove Pierrette, krvava sled, karavana groze. Čemu? Zakaj?"


SLAVKO GRUM (1901-1949)
Življenjsko pot Slavka ali Boleslava ali Ognjeslava, s pravim imenom Ignacija Gruma, je mogoče razdeliti na štiri obdobja, vezana na mesta, kjer je prebival: Novo mesto, Dunaj, Ljubljana, Zagorje.
V Novem mestu je preživel vso svojo mladost do odhoda na dunajsko univerzo. Spočetka je bil močno religiozen, potem se je pod vplivom prijateljev preusmeril k haekelovskemu "religioznemu materializmu", tako da je pojem Boga poistovetil s pojmom narave. Po značaju je bil izredno občutljiv, nagnjen k melanholiji in celo depresijam, kar je večkrat imelo za posledico socialno izolacijo. Na Dunaju, kamor je prišel leta 1919, ga je vse očaralo in privlačevalo, obenem pa plačilo in odbijalo, hkrati je tam ob študiju sprostil svojo pisateljsko silo in vse do leta 1927 napisal štiri po vsebini in  slogu samosvoje drame. Poleg drame Pierrot in Pierrette je napisal še dramo Trudni zastori, v kateri se je prav tako ukvarjal z zapleteno temo umetnik in ljubezen, nato enodejanko Upornik ter končno največkrat uprizarjano dramo Dogodek v mestu Gogi kot najboljše dramsko delo slovenskega ekspresionizma. Njegovo književno delo sestavljajo še številne kratke, večinoma izrazito lirične novele in črtice. Na Dunaju je hotel še nekaj časa ostati, a se je zaradi očetove smrti vrnil, nastopil je obvezni staž po oddelkih ljubljanskih bolnišnic in bil nato pomožni zdravnik in sekundarij. Želel se je specializirati iz ginekologije, a so mu prošnjo zavrnili. Razšel se je tudi z dolgoletno prijateljico Jožo Debeljak. Zaradi vsega tega je začel jemati droge, predvsem morfij in deloma kokain. Leta 1929 je dal odpoved in bil v Zagorju banovinski zdravnik splošne privatne prakse. Dela je imel veliko, njegovi dohodki so bili več kot ugodni, a jemal je vedno večje količine morfija in se začel vdajati alkoholu ter se v tem zagorskem obdobju nezdravo odebelil. Leta 1949 je zbolel, bil operiran, a je že 3. avgusta umrl zaradi raka na jetrih.


IZ ZAPISA SLAVKA GRUMA O NOVEM GLEDALIŠČU TER O KATARZIČNI IN ETIČNI MISLI NJEGOVE DRAMATIKE
Moderni dramatik bi moral upoštevati današnjega človeka, kakršen je. Današnji človek je tudi že toliko kultiviran, da se za vse zanima. Zato bi bilo paradoksno, da ne bi šel v teater, ki bi ga zanimal. Odrsko delo mora zato danes biti zanimivo in umetniško vredno, in, kar je glavno, postati mora zopet očiščenje, kopel, v kateri se človek skoplje. Danes pisati dobro dramo, je res težko, ker nimamo božanstva, ker smo izgubili Boga, ki je v starih dramah razreševal življenjske konflikte in bil nekak odrešujoč princip, ki je poplačeval dobro in zlo kaznoval in se je drama lepo izžla ter zadovoljila in odrešila ter očistila tudi gledalca.
V moji drami je odrešujoči princip nadomestitev božanstva s psihoanalitičnim sproščenjem.


Slovensko komorno glasbeno gledališče se zahvaljuje:
- Slovenskemu narodnemu gledališču v Mariboru, ki je dalo na razpolago prostore za vaje, oder in svoje osebje
- akad. kiparju Stanetu Jarmu za njegove skulpture,
- akad. kiparju Janezu Pirnati za osnutek scenskega elementa,
- Ministrstvu za kulturo in Mestni občini Maribor za finančno podporo,
- Drami Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, ki je dalo na razpolago oder za ljubljansko premiero,
- Mestni občini Ljubljana in Glasbeni matici Ljubljana za finančno podporo pri izvedbi ljubljanske predstave.

Organizator odrske opreme: Darko Štandekar
Tonski efekti: Srečko Matjašič
Vodja frizerske delavnice: Mirjana Djordjević
Vodja garderobe: Tihomir Nemec




 
Vse pravice pridrane © 2016 | Oblikovanje martinrotovnik.com