1 2 3
 

Telefon, Težave na Tahitiju

Telefon, Težave na Tahitiju

Zala Dobovšek, Jure Dobovišek, DELO, 6. 12. 2011

"Težave na Tahitiju"
"Telefon ali ljubezen v troje"
Operi, ne samo na novo prebujeni, temveč tudi premierno uprizorjeni v slovenskem prevodu Jožeta Humarja, sicer datirata v obdobje okoli leta 1950, in čeprav ju kljub časovnemu razdobju zaznamuje odlika reaktualizacije vsebine, ta spet ni silno presenetljiva. Obe deli namreč podrezata v diskurz ljubezni, v generične partnerske situacije, te se izrisujejo plastično, ilustrativno, brez pretiranega ovinkarjenja, hkrati pa skozi dvostransko tipologijo - s konfliktno, dotrajano odtujenostjo in evforijo krojenja skupne prihodnosti. Realizacijo obeh enodejank so člani Slovenskega komornega glasbenega gledališča zaupali vznikajoči generaciji, in sicer režiserki Yulii Roschina, ki je z dramaturginjo Uršo Adamič in scenografom Danijelom Modrejem k opernim predlogam pristopila previdno, primerno neobremenjeno in brez simbolnega kopičenja, s čimer razprtost pevske interpretacije gotovo ni bila okrnjena, ampak v uprizoritev vnesena nadvse spoštljivo. Odtujena zakonca v Bernsteinovih Težavah na Tahitiju so umestili v realistične elemente interierja, protagonistoma tako v gibanju kot opravah pustili pridih meščanstva, vse skupaj pa obrobili z minimalizmom atmosferskih projekcij in ponekod "dogvillovskim" prostorskim markiranjem. Domala izpraznjen prostor, ki je sledil v enodejanki Telefon ali ljubezen v troje Gian Carla Menottija, pa je v interpretih - ki se osvajata in snubita s pomočjo telefona, pri tem pa padata v nenehne suspenze oziroma tehnološke motnje (aktualnost se ponuja kar sama) - sprožil širšo dimenzijo karakterizacije, predvsem pa sprostil (prehodno) zapetost in rigidnost, vnesel humor in ironijo, ki sta tudi tokrat v žanru opere in libreta učinkovala kot dobrodošla začimba.

Čeprav je tako v Bernsteinovi kakor Menottijevi operi glasbeni stavek tradicionalistično preprost in dostopen, se ob tandemski uprizoritvi deli razbirata kot estetski kontrapunkt. Bernsteinova popkulturna elementarnost je potujitveni jezik s kritičnim nabojem; Menottijeva glasba ni mišljena kot odmik, prav nasprotno, zdi se skoraj kot nostalgično sklicevanje na operno preteklost. Takšna diferenca naravno kliče po dirigentskem premišljevanju, ampak SKGG je pač ostalo pri izvedbi s klavirjem in se odpovedalo dirigentu, pri čemer je vloga vodje študija očitno pripadla pianistki Margareti Gregorinčič. Ta je z zanesljivo igro predstavama zagotavljala živ pretok, le uvodnih tercetnih izvajanj se je držala sled obotavljivosti - v živahnem sinkopnem utripu Bernsteinovih mikstur so se sicer gibko in s poantirano dikcijo znašli Polona Logar, Polona Kopač Trontelj in Edvard Strah. Oba para (v glavnih vlogah), Amanda Stojović in Robert Vrčon v Težavah na Tahitiju ter Katja Konvalinka in Rok Bavčar v Telefonu, sta se izkazala s podrobnim glasovnim vživljanjem in z osebno barvno prepoznavnostjo, četudi se nobeno izmed omenjenih štirih vokalno-oblikovalskih tkiv ni čisto sleherni trenutek obneslo v brezhibni nastavljenosti oziroma neizsiljenosti.
 
Vse pravice pridrane © 2016 | Oblikovanje martinrotovnik.com