1 2 3
 

Kritike/Reviews

ADA

Premiera novitete, komorne opere ADA, se je v sodelovanju s SNG Opera in balet Ljubljana odvila 24. oktobra v kletnem koncertnem prizorišču operne hiše. Premiera me je prepričala, da je komorno operno delo Tomaža Sveteta celostno zasnovano tako po glasbeni kot režijski in izvajalski plati. Zdi se, da je delo pisano na kožo sestavu Slovenskega komornega glasbenega gledališča, ki se je hvaležno posvetil izvajanju premišljenih glasbenih in režijskih rešitev, s katerimi je podobo trpeče umetnice, pesnice Ade Škerl, povzdignil iz socialističnega okolja v mitske razsežnosti ...
Domiselna postavitev je gledalčevo pozornost porazdelila okoli več manjših dvignjenih odrov v središču prizorišča, kar je izrisalo Adin labirint, v katerem je Katja Konvalinka zavzeto in pristno utelesila tako mitsko veličino kot ranljivo človeškost iščoče umetnice. Pevci SKGG-ja so se vživeto izpostavili v svojih vlogah, med katerimi se je našlo mesto tudi za tragikomične momente in nekaj srhljivosti. Režiserka Eva Hribernik je z dramaturginjo Katjo Gorečan uspešno posredovala svojo vizijo in ganljivo dogajanje razpela v učinkovitem dramaturškem loku. Koncept, ki je bil dobro premišljen in izveden, skorajda ni rabil jedrnate utemeljitve gledališkega lista, ki pa ga je bilo vseeno užitek brati.   
Sestav glasbenikov je po zahtevni partituri natančno vodil dirigent Simon Dvoršak. Glasbeni stavek, ki je bil predvsem posvečen slikanju človekove notranjosti, se je mestoma nazorneje navezal na zunanje elemente dogajanja na odru, recimo z uporabo canona in kroženja ter podajanja motivičnega okruška od inštrumenta do inštrumenta. Maia Juvanc, Odzven, 14. 11. 2017



Glasbena podoba dela se vrača k izhodiščem operne umetnosti. Skladatelj se je izognil problemom, ki jih odpira razlika med glasbenim in dramskim časom, ter se vrnil k svobodno zasnovanemu recitativu. Njegova izrazna paleta sega od zaostrenih intervalskih skokov in izrabe zvočnih premikov v skrajne lege pevskih glasov do ritmičnih manipulacij dolžin posameznih zlogov. Spremljevalni komorni instrumentalni ansambel (N. Avbelj, violina; T. Gombač, violončelo; L. Železnik, flavta; U. Rihtaršič, harfa; T. Kopitar, rog) pod vodstvom dirigenta Simona Dvoršaka je s pozorno oblikovano in skoraj brezhibno izvedbo ustvarjal paralelni glasbeni tok, ki ni le harmonska podpora in sredstvo za slikanje atmosfere, temveč je samostojen izraz na odru potekajočega dramskega dogajanja.
V naslovni vlogi je blestela sopranistka Katja Konvalinka. Obsežno vlogo, ki je stalno prisotna na odru, je odpela suvereno, ne glede na njene nemajhne intonacijske in glasovne težavnosti. Njena glasbena in igralska interpretacija je lepo ustrezala idealističnemu, skoraj angelskemu liku glavne junakinje. Podobno usklajenost glasovnih sposobnosti in izvedbe smo lahko občudovali pri kreaciji Barbare Sorč, ki je upodobila proletarsko mater. Svojo epizodno vlogo je prepričljivo opravila tudi Irena Yebuah Tiran. Aleš Nagode, Večer, 1. 11. 2017

HOBIT

OBRAT VIJAKA

BOŽJI DELEC 
 
Enodejanka Božji delec je posrečena simbioza večplastnega, a povsem razumljivega in izjemno dostopnega, zabavnega besedila izpod peresa Milana Dekleve ter očarljivo barvite, poslušalcu dostopne, do izvajalcev pa izredno zahtevne glasbe Pavla Mihelčiča. Mihelčičeva glasba prepričljivo podpira, morda kar vodi dogajanje na odru ter mu narekuje tempo. Barvni učinki inštrumentalne spremljave do popolnosti izkoriščajo možnosti pestre zasedbe ter izvrstno slikajo vzdušja in značaje. V vlogi komentatorja odrskega dogajanja so se odrezali člani Slovenskega tolkalnega projekta (SToP): Barbara Kresnik, Tomaž Lojen, Matevž Bajde in Franci Krevh. Glasbeno-tehnično (intonacija, izgovorjava) in interpretativno izjemno zahtevne vloge, med katerimi po zahtevnosti prednjači ženska, so skoraj brezhibno in povsem prepričljivo podali Janko Volčanšek, Darko Vidic in izvrstna Katja Konvalinka, sicer tudi producentka projekta ter umetniški vodja Slovenskega komornega gledališča, ki je projekt izpeljalo v sodelovanju s Cankarjevim domom in SToP-om.

NEŽNI VELIKAN

BRUNDIBAR

JUNAK NAŠEGA ČASA

DNEVNIK ANE FRANK

Predstava je zelo dobro naštudirana in je bila na premieri tudi dobro izvedena. Sodelujočim glasbenikom je uspelo vzpostaviti interpretativno prepričljivo in dramaturško čvrsto celoto. Veliko zaslug za uspeh predstave ima Katja Konvalinka, ki je zelo dobro poustvarila pevsko in igralsko zahtevno vlogo. Odlično se je znašla v prehajanju med različnimi razpoloženji... Umetniški vodja Opere Rocc je kot režiser in oblikovalec prostora premišljeno in ekonomično oblikoval prostor. Njegova režija je nevsiljiva in naravna in glede na skromne scenske možnosti dovolj razgibana in zanimiva. Z dramaturginjo Tatjano Ažman sta se odločila, da predstave v uprizoritvenem pogledu ne bosta postavila v medvojni čas, in ravnala sta prav. Preganjanje, ujetost, hrepenenje po življenju ... nimajo zgodovinskih zamejitev. ...Borut Smrekar, Delo, sobota, 3. 10. 2015

REŽIJSKA VAJA ZA OPERO GOSPODOVALNA SLUŽKINJA

ZMIKAVT IN STARA DEVICA

Pevske kreacije solistov so bile zgledno oblikovane in ob spremljavi komornega ansambla dobro podprte. Vlatka Oršanić je blestela tako v igri kot v pevskem oziru, in zdi se, da je pevki vloga kar pisana na kožo. Rebeka Radovan je zadela bistvo spletkarske in zadirčne gospodične Pinkerton, Rok Bavčar pa je bil naiven, vendar prebrisan Bob. Katja Konvalinka, tokrat v vlogi hišne pomočnice Laetitie, je znova dosegla visoko interpretativno raven.  ...Dejan Juravić, Radio ARS, Glasbeni utrip - sreda, 12. november 2014

LA CECCHINA ALI NIKOGARŠNJA HČI
Prva slovenska predstavitev La Cecchina Niccoloja Piccinnija je primer uspešnega opernega produciranja na temelju prostovoljske pobude v najžlahtnejšem pomenu besede in osebne odloč(e)nosti pevke Katje Konvalinke, ki vodi SKGG. ... Kreacijska vnema, opazna med nastopajočimi pevci raztličnih študijskih faz, je bila navdušujoča. ... Jure Dobovišek, Dnevnik; 13. 1. 2014


Režiserka Yulia Roschina se je vnovič izkazala s čutom za gledališče: z lahkotnim, slogovno neobremenjenim (vendar ne proti njemu) branjem teksture zajetnega, poltretje stoletje starega dela ter z racionalnim pristopom k mizansceni je dosegla razgibano odrsko komunikacijo izpolnjeno z s situacijskimi in značajskimi podrobnostmi ter zanimivimi interakcijami skrbno razčlenjenih likov.  ... Stanislav Koblar, Pogledi, 22. 1. 2014; La Cecchina ali Nikogaršnja hči

KAZNOVANA RADOVEDNOST

KONCERT SAMOSPEVOV STRAUSSA IN SIMONITIJA

OGOLJUFANI SODNIK
V nasprotju z vsemi nespodobnostmi našega vsakdana je v goljufiji glavnega lika le začutiti kanček prikritega šarma nedolžnosti v kesanju in pripravljenosti na popravo krivic. Prav na tej črti sta  dramaturginja Eva Hribernik in režiserka Yulia Roschina s prožnostjo mizanscene dosegli lahkotnost igre in nabritosti polno predstavo... K celovitosti predstave je poleg režije Yulie Roschine pomembno pripomoglo glasbeno vodenje predstave in natančno, dinamično dobro odmerjena klavirska spremljava Margarete Weiss.  Stanislav Koblar: Pomenljivo v radoživosti, Pogledi, 10. 10. 2012, 

RDEČA KAPICA

HOMMAGE A BENJAMIN BRITTEN 

TELEFON, TEŽAVE NA TAHITIJU

SKOPUH
 

PIERROT IN PIERRETTE

HOMMAGE A MOZART

FANTOM V HÄNDLOVI HIŠI

 
Vse pravice pridrane © 2016 | Oblikovanje martinrotovnik.com