1 2 3
 

Ogoljufani sodnik

Ogoljufani sodnik

Stanislav Koblar: Pomenljivo v radoŽivosti, Pogledi, 10. 10. 2012

...Ob začetku sezone se je predstavilo Slovensko komorno glasbeno gledališče (SKGG) z operno enodejanko OGOLJUFANI SODNIK (libreto: Pierre-Rene Lemonnier v prevodu Henrika Neubauerja). SKGG deluje že od 1996, "uglašeno" je na "svoje" občinstvo (ki je tudi tokrat zapolnilo dvorano) in ustvarja brez velikega pompa, po "gverilsko", z malo "orožja" in precej učinki. Predstava je bila izvedena brez orkestra, ob klavirski spremljavi, minimalistični scenografiji Tinke Leskovšek in iz ljubljanske Opere sposojenih kostumih (izbor Mateja Čibej).

Čeprav so okoliščine vnaprej v marsičem posegle v celostno podobo predstave, za končni umetniški izkupiček to ni bilo prav usodno. Kvečjemu je ravno to odprlo pota prvinski ustvarjalnosti in stvarnim potencialom ustvarjalcev. Tako se klavir, čeprav nadomestek in izhod v sili, sredi odra "ustoliči" za dejavnika mizanscene, spremljevalka ob klavirju pa za krmarko izvedbe. Režiserka Yulia Roschina se preudarno ne zateče k oguljenim obrazcem sloga, temveč se poigra z njegovim ironiziranjem, s čimer izlušči percepciji sodnika bližji derivat - izrojeno sliko zvrsti, zgodbo pa postopoma pripelje do značilnih konic opere buffe. Kar je tudi logično, saj  predstavo začne v namišljenem muzeju, v katerem razstavljene lutke čudežno zaživijo in skupaj s čuvajem (pianistko) - v začetku umetelno, sčasoma pa zares - odigrajo zgodbo, ki jo tudi zaključijo z zamrznjenim prizorom in vrnitvijo v svet muzejskih eksponatov. Že znano, vendar dobro umeščeno v kontekst in gladko izvedeno. Izpeljava ideje predstave, v nasprotju z resnobnimi dramaturškimi premišljanji v gledališkem listu, na vso srečo ni stremela po čem več od lahkotnega pouka o nasedli goljufiji sodnika, temveč je ostala na ravni razvedrila, kot se za komično opero tudi spodobi. V nasprotju z vsemi nespodobnostmi našega vsakdana je v goljufiji glavnega lika le začutiti kanček prikritega šarma nedolžnosti v kesanju in pripravljenosti na popravo krivic. Prav na tej črti sta  dramaturginja Eva Hribernik in režiserka Yulia Roschina s prožnostjo mizanscene dosegli lahkotnost igre in nabritosti polno predstavo...

...K celovitosti predstave je poleg režije Yulie Roschine pomembno pripomoglo glasbeno vodenje predstave in natančno, dinamično dobro odmerjena klavirska spremljava Margarete Weiss. 
 
Vse pravice pridrane © 2016 | Oblikovanje martinrotovnik.com