1 2 3
 

Skopuh

Vasilij Aleksejevič Paškevič: SKOPUH

Komična opera v 17 prizorih po Molieru
Libreto: Jakov Borisovič Knjažnin (1742 -1791)

Ustvarjalci predstave:
Prevod in priredba: Henrik Neubauer
Režija: Henrik Neubauer
Dirigent: Franci Rizmal
Kostumografinja: Nada Slatnar

Zasedba:
Škrtež, Ljubimin varuh - tenor: Andrej Debevec
Ljubima, njegova nečakinja - sopran: Katarina Perger
Milovid, njen ljubimec - tenor: Sebastjan Podbregar
Marta, Milovidova služkinja - sopran: Rebeka Radovan
Lisjak, Milovidov sluga - tenor: Matej Vovk
Napovedovalec: Lovro Korošec

 

Ena najbolj zanimivih in karakternih del iz dobe ruskega klasicizma v slogu podobnem italijanski operi buffi

O SKLADATELJU
Vasilij Aleksejevič Paškevič, tudi Paskevič (1742 - 1797, St. Peterburg) je bil ruski skladatelj, pevec, dirigent, violinist in pevski pedagog poljskega rodu ter eden tvorcev ruske narodne /nacionalne/ opere. Leta 1756 je stopil v dvorno službo kot dvorni skladatelj carja Petra III. in pozneje njegove vdove Katarine Velike. Poučeval je violino in tudi petje na Umetnostni akademiji v letih 1773 in 1774 in pozneje v dvorni pevski kapeli. Med leti 1780 in 1783 je vodil Gledališče Karla Knipperja, ki je v St. Peterburgu uprizarjalo tudi opere. Leta 1783 je zaradi svojih prvih treh uspešnih oper dobil naziv "komorni glasbenik", leta 1789 pa "koncerni mojster plesne glasbe" in bil v činu polkovnika dirigent in prvi violinist glasbe na dvornih plesih. Po smrti Katarine Velike ga je Pavel I. odpustil iz dvorne službe brez pokojnine, ostal je brez dela in sredstev za življenje ter ob smrti zapustil vdovo z enoletno hčerko.

 

Kot neke vrste ruski Mozart je študiral v Italiji in bil učenec Očeta Martinija iz Bologne. V času sovjetskega kriticizma je bil neupravičeno pozabljen in ga niso prištevali med očete ruske opere. Njegov skladateljski slog je podoben italijanski operi buffi, čeprav so komične situacije v nekaterih njegovih delih zasenčene z nedoločenimi tragičnimi prizori. Napisal je, poleg nekaterih zborovskih skladb in romans, deset komičnih oper, v katerih se prepletata govor in petje polno citatov različnih tem in ljudskih pesmi, s katerimi je preroško uvedel nekaj značilnosti velike ruske opere 19. stoletja. Z glasbenimi sredstvi je Paškevič uspel izraziti človeške karakterne like, prenesti njihov čustveni razvoj in najfinejše duševne vzgibe.  Njegove komične opere nas pritegnejo z dramaturško popolnostjo in odrsko prepričljivostjo vsake podrobnosti, vsakega glasbenega prijema. Skladatelju so prisojali blesteče mojstrstvo orkestralne in vokalne pisave, finega motivnega dela in premišljene orkestracije.
Med operami je največ uspeha požela prav komična opera - farsa Skopuh, ki jo je napisal leta 1781 in se dogaja v Moskvi v poznem 18. stoletju. To delo v 17 prizorih se zgleduje po istoimenski Molierovi komediji z ruskimi imeni oseb in tudi tu njegova glasba povezuje posebnosti evropskih oblik s tipičnimi ruskimi melodijami. Škrtežev (Skrjaginov) monolog v tej operi štejejo kot prvi vzorec  dramatične scene v zgodovini ruske opere. Zgrajen je na svobodnem zaporedju recitativa in melodičnega petja.

VSEBINA
škrtež (rusko Skrjagin - skrjaga  pomeni v ruščini skopuha) upravlja z imetjem svoje nečakinje Ljubime, katere varuh je po smrti njenega očeta, do njene polnoletnosti, do enaindvajsetega leta. Da mu ne bi bilo treba izročiti njenega premoženja, dvajset tisoč rubljev, celo ponaredi njen rojstni list in jo prikazuje šele osemnajstletno, čeprav je v resnici že polnoletna. Ljubima bi rada dobila svoj denar, da bi se poročila s svojim ljubim Milovidom. Pri tem jima skušata pomagati Milovidov sluga Lisjak (rusko Prolaz - prolaza pomeni v ruščini pretkanec in lisjak) in Milovidova služkinja Marta, ki se Škrtežu predstavlja kot blagorodna bogata grofica, ki naj bi imela sorodstvene veze nekje blizu Kitajske. Škrtež ves očaran od njene lepote, njene pameti, njene gibčnosti in navideznega bogastva, bi se kar poročil z njo. S pomočjo Lisjaka in pretkane Marte, ki pod pretvezo, da bi se poročila s Škrtežem izpuli od njega Ljubimino dediščino dvajset tisoč rubljev, dobi Ljubima svoj denar. Hkrati prinese Milovid s sodišča potrdilo, da je Ljubima vendarle polnoletna. Njuni sreči skopuški stric ne more biti več v napoto. Prevarani Škrtež prekolne vse in se smili sam sebi. Vsi štirje zarotniki se mu od srca nasmejejo, kajti zdaj se lahko združita tako Ljubima z Milovidom kot tudi Marta z Lisjakom; njihova sreča je popolna.
O OPERI
Točen datum prve izvedbe ni znan, verjetno je bilo to leta 1781 v gledališču Karla Knipperja v St. Peterburgu. Pevci pri prvi izvedbi naj bi bili A. M. Krutickij, A. G. Krutickaja, A. A. Ukrasov, K. I. Gamburov in N. I. Dranicina. Po razpustitvi Knipperjevega gledališča leta 1983, so se predstave nadaljevale v Dvornem gledališču. V moskovskem gledališču Mihaela Egreviča Meddoksa (Michaela Maddoxa) ruskega impresarija britanskega rodu, so tudi začeli uprizarjati Skopuha že januarja 1782, predstave so se vrstile vse do leta 1805. Najpopularnejši izvajalci v tem obdobju so bili A. G. Ogožin (Skrjagin), S. P. Sokolov (Milovid), I. M. Makarov (Prolaz), E. Sokolova (Ljubima) in M. Poljanskaja (Marfa). Ob koncu 18. in začetku 19. stoletja je bila opera na sporedu mnogih tlačanskih, trgovskih (komerčeskih) in domačih gledališč, med drugim v Teatru Voronina v Vladimirski guberniji in v gledališčih v Harkovu in zgodovinskem mestu Penzi. Nekateri so opero izvajali tudi z ruskim naslovom Skrjagin, po imenu glavnega junaka. 
V operi je sedem arij, dva dueta, dva tria, en kvartet, en kvintet, en recitativ in uvertura. Izvedba je možna z orkestrom (godala, dva rogova in mestoma še dve flavti, dve oboi, dva klarineta in dva fagota) ali s klavirjem, zato je klavirska spremljava prirejena v slogu klavirskih skladb tedanjega časa. (pripravil dr. H. Neubauer)
 
Vse pravice pridrane © 2016 | Oblikovanje martinrotovnik.com