1 2 3
 

Ex/odus radosti

EX/ODUS RADOSTI

Apolitični koncert za talent, vizo in neskončen aplavz

Po dnevniškem zapisu 'Dnevnik neke migrantke' avtorice Jelene Susnick

 

 

Dramatizacija, predelava in dopis besedila: Maja Gal Štromar

Režija: Eva Hribernik

Scenografija, naslovna ilustracija: Nastja Mezek

Igralka: Maja Gal Štromar

Pevka- Sopran: Katja Konvalinka

Glasba: Natasha Bogojevich (skladba Migrantski valček) 

Dirigentka: Jelena Susnick

Orkester: Komorni orkester Slovenskega komornega glasbenega gledališča 

Producent: SLOVENSKO KOMORNO GLASBENO GLEDALIŠČE

Koproducent: AMANART, Zavod za kulturne dejavnosti ter THEATRUM MUNDI

Sodelovanje: BUNKER LJUBLJANA

Premiera: 30.6.2019, Bunker, Ljubljana 

 

EX/ODUS RADOSTI je glasbeno gledališka freska, poskus ustvarjanja dialoga med orkestrom in igralko. V prepletu glasbe Natashe Bogojevich ('Migrantski valček') in igralsko interpretiranih dnevniških monologov, ter avtoričinega alter ega (pevka Katja Konvalinka) se postavljajo vprašanja migracije in svobode, kreacije, presežnega ter pozicije ženske danes v družbi.

 

Definicijo (mednarodnih) migracij lahko najdemo v Resoluciji o imigracijski politiki Republike Slovenije, in sicer: »(Mednarodne) migracije se pojavljajo večinoma v treh oblikah: kot regularne, svobodne migracije posameznikov, ki po lastni volji in v okviru obstoječih zakonov spremenijo državo svojega prebivališča; kot prisilne migracije, ko ljudje bežijo bodisi kot posamezniki v strahu pred preganjanjem ali množično zaradi strahu pred kolektivnimi kršitvami človekovih pravic ali humanitarnega prava ter drugimi okoliščinami, ki jih povzročajo različni konflikti in katastrofe; ter kot nezakonite migracije, ki zadevajo prepovedane prehode meja in nedovoljeno bivanje v tuji državi.«

Mi smo si s projektom EX/ODUS RADOSTI prehajanje meja zastavili v širšem kontekstu.

                Z Jeleno Susnick, priznano glasbenico in dirigentko, ki je v Slovenijo prišla iz Beograda kot migrantka v času vojne na Balkanu, sva se spoznali šele pred nekaj leti in združili moči v snovanju projekta EX/ODUS RADOSTI. Njena osebna zgodba se mi je zdela zelo zanimiva, ne le zato, ker je v Slovenijo imigrirala v času, ko so nedaleč od nas bobnele bombe, temveč tudi zato, ker sem jo spoznala kot strastno in karizmatično glasbenico, ki si je morala v Sloveniji na novo izgraditi dom, kariero, pri čemer ji, kot mnogim drugim, ni bilo postlano s cvetjem. Zato sem jo spodbudila, da začne pisati Dnevnik neke migrantke, ki sem ga kasneje uporabila pri dramatizaciji in priredbi besedila za oder.   

Kdo je danes migrant, na to vprašanje najbrž ni treba odgovarjati. Mediji pokajo od razprav, strokovnjaki, antropologi, politiki, sociologi o tem neprestano govorijo.  Odgovorov je več, oziroma jih vsaj pričakovanem v političnem smislu rešitev sploh ni. Vsak posameznik, ki se je kdajkoli moral odtujiti od lastnih korenin, nosi s seboj unikatno, največkrat bolečo pripoved, ki nikakor ni in ne more biti enoplastna. Zato se nama je zdela osebna pripoved tista, s katero lahko še največ poveva, in tako nagovoriva publiko.

Gledališko glasbena freska EX/ODUS RADOSTI želi biti družbeno kritičen projekt. Predvsem se nam je zdel zanimiv tisti segment, ki se v določenem trenutku diskurza dvigne nad perečo se problematiko migrantstva ter poleg omenjene tematike razpira globlja, eksistencialna človeška izpraševanja. Vprašanja človeka in njegove svobode, možnosti ustvarjanja, bivanja in vsega presežnega, filozofska vprašanja pripadnosti, bivanjske umeščenosti, ne glede na spol, barvo kože, nacionalno pripadnost in provenienco posameznika.  Gre pa  nenazadnje tudi za vprašanje ženske emancipacije, ki se zdi, da je v okvirih danes še kako žive patriarhalne družbe, in navkljub feminističnim bitkam za enakopravnost, obtičala v okostenelosti. Vprašanje projekta EX/ODUS RADOSTI potemtakem ni le v 'izganjanju' in 'razkrivanju' političnih in družbenih ovir, te se največkrat pokažejo v obliki birokratskih barikad, ki stojijo na poti preživetja in samouresničitve, temveč razpira dosti širša, univerzalna vprašanja, ki si jih lahko postavljamo tudi vsi tisti, ki na pot drugam nismo nikoli odšli, a v notranjem, psihološkem smislu kljub temu ostajamo migranti na lastni zemlji, ukleščeni v razraščajoči se nestrpnosti do vseh oblik drugačnosti, tudi znotraj zahodne civilizacije, samooklicane briljantne cone udobja evropskega 'plemena'. Da nam ob tem nikoli ni bilo treba zapustiti Evrope, da bi na lastni koži okusili izgon radosti/svobode/strpnosti, najbrž ni treba posebej poudarjati.

Toda, ali smo radost, svobodo res izgubili? Ko nas zasačijo v drugi sobi, pravijo svete pisave, si izkopljite tretjo in se naselite vanjo. Je to rešitev? Je odgovor sploh možen? In kje se nahaja tisti prostor svobode, če smo svobodo že davno izgnali?

Ko besed ni več, ostane le še glasba, migrantski valček, morda celo tišina ...

Maja Gal Štromar

 
Vse pravice pridrane © 2016 | Oblikovanje martinrotovnik.com