1 2 3
 

Ada





NOVITETA, NAPISANA ZA SLOVENSKO KOMORNO GLASBENO GLEDALIŠČE/

NEW OPERA, WRITTEN FOR SLOVENIAN CHAMBER MUSIC THEATRE


Premiera/Premiere: 24. 10. 2017, 19.30, SNG Opera in balet Ljubljana, Župančičeva 1, dvorana -3
Ponovitvi/Other performances: 27. 10. in 3. 11. 2017, 19.30

Glasba/Music: TOMAŽ SVETE
Libreto/Libretto: IVO SVETINA

Dirigent/Conductor: SIMON DVORŠAK
Režija/Stage director: EVA HRIBERNIK

Dramaturginja/Dramaturgy: KATJA GOREČAN
Scenografija in kostumografija/Scene, costumes: JARO JEŠE
Producentka/Producer: KATJA KONVALINKA
Asistent dirigenta in korepetitor/Assistent conductor, pianist: IZTOK KOCEN



Ada: KATJA KONVALINKA
Mati/Mother: BARBARA SORČ
Sapfo: IRENA YEBUAH TIRAN
Marta: TAJDA JOVANOVIČ
Vladimir: KLEMEN TORKAR
Milan: ROK BAVČAR
Urednik/Editor: ANTON HABJAN

Violina/Violin: NEJC AVBELJ
Violončelo/Cello: TAMARA GOMBAČ
Flavta/ Flute: LUKA ŽELEZNIK / IRENA ROVTAR
Harfa/Harp: URŠKA RIHTARŠIČ
Rog/Horn: TADEJ KOPITAR


Komorni ansambel Slovenskega komornega glasbenega gledališča/Chamber enseble of Slovenian Chamber Music Theatre:

V oktobru 2017 bomo Slovensko komorno glasbeno gledališče izvedlo novo slovensko komorno opero ADA, ki jo je napisal skladatelj Tomaž SVETE, najplodovtejši slovenski operni skladatelj (prejemnik več nagrad doma in v tujini: Kozinova nagrada, Theodor-Körner-Preis, ... ). Ada je njegova deseta opera in hkrati tretja, napisana za Slovensko komorno glasbeno gledališče. Tomaž Svete je tudi profesor kompozicije na mariborski Pedagoški fakulteti. Svoje ustvarjalne moči je združil z našim priznanim dramatikom in pesnikom Ivom SVETINO, prejemnikom številnih nagrad (nagrada Prešernovega sklada, Grumova nagrada, Jenkova nagrada ...) ter predsednikom Društva slovenskih pisateljev.

 

ADA je Ada Škerl (1924 – 2009), slovenska pesnica. Njena  pesniška zbirka Senca v srcu je bila prva zbirka intimistične poezije po drugi svetovni vojni pri nas. Libreto opere se dogaja v času, ko ji je kljub socialistični cenzuri uspelo izdati zbirko liričnih pesmi, čeprav se njen način pisanja ni ujemal s predstavami takratne oblasti o pesništvu. Tudi tedanja kritika je bila do zbirke izrazito odklonilna – očitali so ji, da je dekadentna in brezidejna. A literarna zgodovina pesnici vse bolj priznava pomembno mesto v razvoju sodobne slovenske lirike.

 

Adina zgodba – mit Umetnika in njegovega iskanja

 Eva Hribernik - režiserka

Adin umetniški izraz je njena poezija. Tako kot za Sapfo, prvo lirsko pesnico, je bila tudi za Ado potreba po izpovedi čustev tako močna, da so njene pesmi postale smisel njenega življenja. Ada se znajde v sistemu, ki uniči in zaduši njeno hrepenenje. Ob vsem tem pa umre tudi edina oseba v njenem življenju, s katero je lahko delila svojo krhkost in občutljivost ter ljubezen. Družbeni sistem, v katerega vstopi gledalec, spominja na nekakšen labirint, iz katerega ni izhoda. V labirintu biva “minotaver”, ki pod masko “Mame”, “Urednika”, “Marte”, “Vladimirja” in “Milana” preži na svojo naslednjo žrtev. Vsak vidik te “zveri” zaznamuje določeno mesto v družbi. Vsi pa pripadajo isti ideji in slepo delujejo za Sistem. Ada se v taki družbi počuti ujeto in izgubljeno. Da bi našla izhod iz labirinta, v roki drži nit, ki jo je prejela od Sapfo, ki v naši uprizoritvi predstavlja predico Usode. Med njima obstaja nevidna povezava - Poezija, ki ju na koncu vodi v Smrt. Umetnost ima moč transformacije, preobraža samo sebe, prav tako pa tudi družbo. Šele ko predstavniki družbenega reda “izstopijo” iz Iluzije in “vstopijo” v Srce, lahko začutijo moč in svobodo Adinega čutenja. Maske padejo, sence prav tako, ostane samo še luč mogočnega zaupanja v novo pomlad Umetnosti. 

ADA KOT SIMBOL UMETNIKOV, ODRINJENIH NA ROB DRUŽBE

-          sodobni kontekst –

Katja Gorečan, dramaturginja

O Adi bi lahko razmišljali iz dveh kontekstov: intimni/osebni kontekst (njen odnos z materjo, partnerjem, prijateljico, Vladimirjem) in družbeni kontekst (odnos z Urednikom). A vendar, prepletenost teh dveh plati njenega življenja vodi pravzaprav v stanje, kjer ona obstaja kot edini aktivni člen te družbe - se pravi, da je edini gibajoči element, ki si želi spremembe in ki se ne uklanja zahtevam družbe ter se jim tudi na nikakršen način ne želi prilagoditi. Takšen aktivni osebni upor/odpor pa vodi v osamelost in kasneje tudi v zavestno odločitev, da se bo tudi sama oddaljila in ustvarila distanco do družbe, ki je ne jemlje resno ali pa jo želi preobraziti v nekaj, kar ona ni. Ada ne sprejema kompromisov, ki bi kakorkoli lahko ogrozili njeno prvotno misel ali njeno ustvarjanje- zaveda se, da tudi z najmanjšo spremembo v njenih pesmih deluje v nasprotju sama s sabo oziroma v prid ideologiji, s katero ne strinja. Njene pesmi so njen upor- na nek način nežen in intimen upor, v katerega verjame in zaupa. To je vse, kar ona ima kot pesnica- kot ženska- kot človeško bitje.

Kot sama Ada pove, je zanjo poezija košček raja na zemlji, prostor, kjer se počuti svobodno, prostor, kjer lahko pove, kar si misli in čuti. A za razliko od družbe, ki jo obdaja, je pravzaprav ona izstopajoča, saj ne deluje po principu kolektivnosti, ampak po izražanju individualnosti, ki je bila v povojnem času skorajda prepovedana. V tem primeru bi se lahko strinjali s stavkom antropologinje in doktorice antičnih študij Svetlane Slapšak, ki pravi, da je problem evropske skupnosti ta, da o svoji situaciji ne premišljuje, ker je humanistiko, ki pomeni znati misliti, skoraj popolnoma uničila in če nadaljujem z njenimi besedami, ljudje, ki želijo humanistiko študirati, so javno kritizirani, saj neoliberalna država ve, koga potrebuje- neumne državljane. Se pravi, ljudje kot Ada tudi dandanes ne najdejo svojega prostora v skupnosti, saj ta skupnost, ki deluje po sistemu kapitalizma, ne upošteva človeških idej, razen tistih, ki že vnaprej določeno prinesejo dobiček. Umetniki, ki se upajo zoperstaviti sistemu, ga kritizirati, bodo zapostavljeni in odrinjeni na rob. Ali obstaja izhod iz tega začaranega kroga?

Adina bitka še ni končana.



 




 
Vse pravice pridrane © 2016 | Oblikovanje martinrotovnik.com